Uporabniki pogosto zamenjujejo dva koncepta - GPRS in GPS, kar na splošno ni presenetljivo glede na razliko v samo eni črki. Pravzaprav ta dva izraza nimata tako rekoč nič skupnega, zato ju ne bi smeli zamenjati. O tem, kaj je GPS, smo že govorili, o GPRS pa še nismo pisali.
GPRS (iz angleškega General Packet Radio Service - splošna paketna radijska komunikacija) je dodatek k mobilni komunikacijski tehnologiji GSM, ki omogoča paketni prenos podatkov. GPRS omogoča izmenjavo podatkov z drugimi napravami v omrežju GSM, pa tudi z zunanjimi omrežji, ki vključujejo internet. V tem primeru se zaračunajo posredovane in prejete informacije in ne čas, porabljen na spletu.
Načelo delovanja GPRS je preprosto. Informacije se zbirajo v paketih in prenašajo po neuporabljenih glasovnih kanalih, kar posledično omogoča učinkovitejšo uporabo virov omrežja GSM. Ker postopek vključuje uporabo več komunikacijskih kanalov, je lahko hitrost prenosa podatkov relativno visoka - v teoriji do 171,2 kbps, čeprav je v praksi hitrost običajno nekoliko nižja.
Zanimivo je, da lahko pri tej tehnologiji pride do zamude pri prenosu podatkov, ker lahko več naročnikov uporablja en kanal hkrati. V tem primeru lahko pride do čakalne vrste za prenos paketov, kar posledično povzroči zamudo pri prenosu podatkov. Največje število naročnikov, ki uporabljajo en časovni interval, je 80.
Na splošno je delo GPRS podobno kot internet, kjer se podatki razdelijo na pakete in pošljejo prejemniku, nato pa se zberejo.
GPRS je:
- Dostop do mobilnega interneta.
- Satelitsko spremljanje prometa.
- Telemetrija.
- Mobilni dostop zaposlenih do oddaljenih baz podatkov, strežnikov, korporativnih omrežij.
V primeru navadnega uporabnika je GPRS eden od načinov dostopa do interneta, čeprav je trenutno zastarel. GPRS podpirajo skoraj vsi telefoni, tudi najcenejši.
